Na svet sem prišla v Slovenski Bistrici 13.07.1996 in se pri devetih tednih preselila v Celje. Tu sem dobila svojo kočo in pesjak. Na začetku sem bila nekoliko zgubljena, a sem kmalu spoznala svoje nove lastnike in se navadila na njihove muhe, oni pa počasi na moje. Ko sem spoznala svojo najbližjo okolico, sem se začela zanimati tudi za širšo okolico, kar pa mojim lastnikom nekako ni bilo najbolj všeč. Pa saj ne vem, ali jih je skrbelo, da ne bom našla nazaj, da bom pojedla kaj takšnega, da mi bo potem slabo, ali je bilo kaj drugega. Ko sem prišla nazaj so bili zelo veseli, videla pa sem, da nisem naredila prav. Pa kaj, ko je toliko zanimivih stvari v okolici. Pri letu in pol me je Miloš peljal v pasjo šolo. Tam sem se naučila raznih vaj, po treh mesecih pa sva se z Milošem pridružila reševalnim psom in njihovim lastnikom. Na začetku seveda nisem bila preveč navdušena nad stvarmi, ki sem jih morala početi, počasi pa sem spoznala, da so vaje, ki smo jih tam počeli prav zanimive. Lepo mi je bilo, ko sem iskala Miloševe prijatelje in prijateljice in ko sem lajala, so se igrali z mano. Prav zanimivo, kaj si ljudje ne umislijo. Na koncu sem pa vedno dobila tudi priboljšek. Super.

Ko sva z Milošem nekaj časa tako vadila, sva šla na izpit, kjer sem morala pokazati vse, kar sem se na vajah naučila. Šlo mi je zelo dobro in tako sva sčasoma opravila tri izpite. Najbolje mi je šlo iskanje v ruševinah, ker ni tako naporno. Ne da se mi tekati sem in tja ne vem kako dolgo. Tako sva opravila pri iskanju v gozdu le izpit prve stopnje, a Miloš je bil vseeno zadovoljen. Jaz pa tudi, da me le ni preveč utrujal.