Hov,

sem škotski terier Charlie!

Sem zelo radovedne sorte, moram vse prešnofati saj so moji predniki bili veliki lovci na male živali. Imam svoje zamisli kako naj bi se svet vrtel in dokaj natančno vem kaj hočem. Moja lastnica me še kar uboga vendar včasih moram pa tudi jaz njo. Ko mi je naznanila, da bova hodila v tečaj trikcev sem si mislil: »pa ne že spet šola!«. Veste moral sem iti v malo šolo, potem sem hodil v pasjo šolo Gali, obiskoval in opravil sem BBH tečaj v šoli v Zadobrovi. No, mogoče bom pa spoznal kakšnega novega prijatelja – teh mi pa res manjka.

Ko sva se pripeljala na vadbišče – vau, kakšni vonji! Takoj sem se šel družit' z Bino – ups, pa nekako ni bila preveč za.

Potem sem spoznal še Taia, kužata naše tršice Anite...

Malo sva se gledala postrani ampak, ko sem lahko tekal z njim, je bilo bolje. V šoli sem imel še sošolke Rozi, Damo, pa Neli, Taja in Castra. Še zdaj ne vem, zakaj me je Castro gledal postrani. Menda v horoskopu piše, da se najini sorti terierjev ne marata preveč. Sicer poznam njegovega nečaka v Ljubljani pa tudi z njim nisva prevelika prijateljčka.

Naši tečaji so se začeli s ponavljanjem tega kar smo se naučili in potem smo delali nove vaje. K svojim trikcem »daj pet«, »prijatelja«, »mrtev«, »rolca«, »daj glas« pa še nekaj, ki se jih zdajle ne spomnim, sem se naučil delati »osmico«, »skočiti skozi«, hoditi »cikcak« med nogami, prinesti ovratnico. Hodil sem tudi po deski, skakal čez ovire; ne vem, zakaj sem se moral vlačiti čez nek odpadni material? Ko smo se utrudili, smo se lahko igrali z igračkami ali pa malo počivali.

Ob obisku moje mame v Zagrebu, je vzrediteljica rekla, da sem poseben, ker ostali škoteki hodijo na razstave, jaz imam pa šole. Nisem, sicer, prav razumel, kaj je hotela s tem povedati, a bo že držalo.

Na tečaju pa nismo samo delali oziroma se učili. Hodili smo tudi na sprehode. Dobili smo se ob sobotah. Šli smo na sprehod ob Šmartinskem jezeru, ko smo šli v gozd ali na travnik in sproti vadili kar smo se naučili.

Drugič smo šli v mesto, kjer smo se morali lepo obnašati – no, ja, včasih je bilo treba kaj sproti tudi povohati. Midva z Bino sva si delila vodo pri vodnjaku pred kinom Metropol. Sirota je bila tako žejna, da je kar legla na trebušček in leže pila vodo iz plastičnega lončka.

Naslednjič smo se dobili ob celjskem bazenu in šli ob Savinji, kjer smo se lahko tudi kopali. Takrat sem srečal Tio. Tako je živahna in ljubezniva. Od nje sem se naučil trikec »tačke«. To pomeni, da stojiš ob drevesu in dvigneš tačke na deblo.

V hudi vročini smo popadali v senco in takrat je nastala ta  lepa pravljična slika.

Bilo je pa tudi napeto, ko je velik pes preganjal Taja. Revež je skoraj skočil v Savinjo. Stvar se je končala srečno, ko je lastnik dopovedal ta velikemu, da se ne preganja malih psov. Čeprav bi po mojem moral lastnik skrbeti za to, da bi bil ta velik privezan.

Zadnjič smo se dobili ob jezeru Vrbje. To je šele bil doživljaj. Že parkrat sem na vadbišču s kotičkom očesa gledal prijazno črno psičko. Tokrat sem jo videl od blizu, ime ji je Nola. Enostavno nisem mogel umakniti oči z nje. Pa sploh ne vem, zakaj se je vsem to zdelo smešno, pa kaj če je velika. Saj sem tudi jaz velik, po duši.   Ja, takrat je bilo res super. V Savinji sem kar plaval za njo. Na koncu smo se še slikali z dinozavrom. Malo težko je bilo obdržati ravnotežje ampak glavno, da sem bil zraven moje Nole.

Tršica Anita je bila zelo prijazna in potrpežljiva. Našim lastnicam je na nazoren način prikazovala kako naj delajo z nami, da jih bomo razumeli. Ena je morala proč in ko se je vrnila, ji je druga s klikerjem »dopovedovala« ali gre v pravo smer ali ne. Potem so pa videle kako je nam psom težko nekaj narediti, če te lastnik ne zna točno usmeriti! Vse so morale odigrati obe vlogi: psa in lastnika.

Moram priznati, da mi je bilo na tečaju lepo in sem se lahko družil s prijatelji. Na koncu smo morali pokazati kaj smo se naučili. In seveda smo se tudi slikali s težko prisluženimi  diplomami.

Šola trikcev je res super! Več se družiš s svojim lastnikom, nekaj se naučiš, predvsem pa se imaš enkratno. Upam, da bo moja lastnica imela kaj časa, da me zopet popelje na vadbišče, kjer bom srečal stare in spoznal nove pasje prijatelje.

Hov, hov, Charlie

(Andreja Semolič)