POLETNI TABOR VARPOLJE, 26.08.2009-30.08.2009


Na tabor smo se odpravili v sredo pozno popoldne, saj tisti dan nismo imeli obveznosti, zato pa je bil čas namenjen postavljanju našega začasnega bivališča in seveda spoznavanju.

V četrtek smo začeli ob osmi uri zjutraj s pozdravom organizatorja tabora in vodja vseh Enot reševalnih psov Slovenije, nato pa se je vsak s svojo skupino odpravil na delovišče. Vsak iz našega društva je bil v drugi skupini, Zoran pa se je prvič postavil v vlogo inštruktorja, katero je več kot odlično opravil. Tudi vreme nam je dobro služilo, saj so nas greli topli avgustovski žarki, razen v soboto, ko nas je pošteno nazeblo in premočilo, kar pa nam ni vzelo dobre volje do dela. Za vsak dan so bila pripravljena različna delovišča, tako da smo  trenirali in preizkušali različne situacije. Trenirali smo na kmetiji, v zapuščeni občinski stavbi, v kamnolomu, v zapuščeni stanovanjski stavbi, v industrijskem obratu lesne industrije,…

Trenirali pa smo tudi iskanje pogrešanih oseb v gozdu, za kar pa smo izkoristili prečudovito naravo okoli kampa. Velik poudarek pa je bil na sami teoriji reševanja in iskanja,   veliko časa smo namenili delu vodnika, pomembni vlogi markerja in načinu markiranja, različnim vrstam igre s psom, sami pa smo se preizkusili v postavljanju grobov in s tem pokazali našo ustvarjalnost z odpadnim materialom.

Tudi za prevoz je bilo dobro preskrbljeno, saj so nas na skoraj vsako delovišče odpeljali, psi pa so preizkušali vožnjo v prikolici in tovornjaku, kar je bila za nekatere popolnoma nova izkušnja. Nazaj v tabor smo se ponavadi vračali okoli druge ure, nato je sledilo kosilo, popoldne pa je bilo rezervirano za počitek, druženje, sprehode, vsak posameznik pa je lahko potreniral poslušnost in ovire na poligonu.
Presenetili sta nas tudi dve resnični iskalni akciji v Domžalah in Zagorju, tako da so nekateri v četrtek kar pošteno delali, akcij pa se je udeležila tudi naša Polona.

Vodniki so lahko preizkusili in obnovili svoje znanje vrvne tehnike, saj je bila čez reko Savinjo postavljena Tirolska žičnica, ki je bila dolga kar 60 metrov. Tako so se vodniki lahko spustili po žičnici s svojim psom, za kar pa so seveda potrebovali kar nekaj poguma in spretnosti.

Tabor je odlična priložnost, da se vodniki reševalnih psov med seboj bolje spoznamo, hkrati pa je si lahko izmenjamo nasvete in izkušnje. Tudi za naše pse je bilo enkratno, saj so bili soočeni z različnimi novimi situacijami, hkrati pa smo tudi veliko trenirali, tako da smo iz tabora prinesli veliko novega znanja in pozitivnih izkušenj. Več fotografij v galeriji...

(Tamara Jager)