Obisk osnovne šole Šoštanj, 15.1.2010
Namen našega obiska je bil otrokom predstaviti našo dejavnost. Majda jim je najprej povedala nekaj o tem kdo smo in kaj počnemo. Predstavila jim je tudi nekaj zgodovine reševanja, katera jih je precej presenetljivo zanimala. Ko je zaključila, je Blaž z Rudijem prikazal oz. improviziral iskanje. Da bi otroci lažje razumeli pomen „markerja“ in njegovo delo, sem se Rudiju najprej skrila jaz. Seveda je bil to zanj mačji kašelj, dobro je opravil svojo nalogo in kmalu za tem smo iz tribune poklicali še enega učenca (res je bilo težko izbrati med tistimi dvigajočimi rokami). Dobil je „navodila“ in se skril v skrinjo. Tudi tokrat je Rudi odlično opravil svoje delo.
Ker smo otrokom omenili, da poleg iskanja naši psi obvaladajo še poslušnost in ovire in da ne bi ostalo samo pri besedah, smo jim na kratko predstavili tudi to. Ovir na žalost ni mogoče prikazati, zato smo Xano samo poslali na neko precej čudno „skrinjo“ in na njej se je ulegla. (Mislim da je na njej celo malo zadremala od udobja.) No, sledilo je še nekaj elementov poslušnosti. Pri tej disciplini me psi vedno presenetijo. Ne samo moja, ampak vsi. Ne razumem kako lahko pred otroci prikaže 100x lepšo poslušnost, kot pred sodnikom na izpitu. Ah, saj vem...vodniki smo si sami krivi.
Ko je Xana opravila še s poslušnostjo je sledil del, ki otrokom vedno znova nariše na obraz tak nasmeh, da jih je veselje gledati. Ja, božali so jih lahko!! Med božanjem dobimo seveda še tisoč in eno vprašanje. Med njimi je večina vprašanj zelo pametnih, ker pa so to še vedno otroci, znajo poskrbeti tudi za to, da se ne pozabimo smejati.
Otroci so kmalu odšli nazaj v učilnice, mi pa smo zadovoljni zaključili dan z ostalimi sodelujočimi ter člani vodstva šole.
Organizacija je bila dobra, naš obisk dobro izpeljan. Otroci so z zanimanjem poslušali in verjamem, da tudi veliko odnesli, kar je naš cilj. Psi so pa seveda vedno tisti, na katere smo po vsakem uspešnem obisku ponosni do nebes.
Lepo je bilo in hvala psom, da tudi tu kažejo, da naš trud ni zaman!
(Neda Hauko)
